Zaton gospostva

Na prelomu 19. in 20. stoletja je turjaško gospostvo gospodarsko in prosvetno oživil Leo Auersperg (1844–1915). Januarja 1914, ob njegovem 70. rojstnem dnevu, se je zdelo, da Turjak čakajo dobri časi. A že čez pol leta je izbruhnila prva svetovna vojna. Grof Leo je umrl decembra 1915.

Dokončni zaton je prinesla druga svetovna vojna. Auerspergi so na Turjaku ostali tudi po italijanski okupaciji leta 1941. Po kapitulaciji Italije 8. septembra 1943 pa so se razmere usodno zaostrile. Partizansko obleganje in obračun z vaškimi stražami sta grad Turjak močno poškodovala.

Grof Herward se je z družino že pred tem (poleti 1942) umaknil v Červinjan v Italiji, med obleganjem pa so grad zapustili še zadnji člani rodbine. Po pričevanjih je v Italijo odšlo šest vagonov premoženja. Zadnji vagon naj bi bil poln lesa, ki je bil tedaj največje bogastvo družine.

Z odhodom zadnjih članov družine leta 1943 v Italijo se je končalo skoraj 900 let neprekinjenega lastništva družine Auersperg na gospostvu Turjak.

Les, žage in elektrika

Grof Leo (1844–1915) je gospostvo prevzel sredi sedemdesetih let 19. stoletja. Gospodarsko prenovo je naslonil na gozd oz. les kot osnovo turjaške ekonomije. Uvedel je nove tehnološke rešitve. Leta 1907 je pod Mokrecem blizu Golega postavil parno žago, jo s telefonom povezal z uradom v Namršlju in hkrati napeljal električne vode do gradu Turjak. Skrbel je za dobrobit trga Turjak in njegovih ljudi. Leta 1899 je dal na lastne stroške postaviti ljudsko šolo.

Utrinki idiličnega družinskega življenja

Skupaj s spomini na socialni čut grofa Lea je tudi pristop njegove snahe grofice Marie morda vplival na dobre odnose z okoliškimi prebivalci, ki so poudarjali, da Turjaški niso bili »žleht in osorni, ljudi niso terjali in so relativno dobro plačeval’ njihovo delo v gozdu in na njivah«. Po nekaterih pričevanjih je bila zadnja generacija Turjaških prijazna in skromna.

Fotografije iz medvojnega časa prikazujejo lep, skoraj idiličen družinski svet. O tem pričajo tudi nekateri opisi obiskov. Leta 1931 je kot trinajstletnik nekaj počitniški dni na gradu Turjak preživel baron Philipp Wambolt z gradu Hmeljnik, ki se mu je brezskrbni obisk močno vtisnil v spomin. Sam je bil namreč deležen drugačne vzgoje. Verjetno je grofičino vodstvo po letu 1925 vplivalo na vzgojo otrok, ki naj bi bila manj rigorozna in trda, kot je bilo to običajno v plemiških družinah.

Agrarna reforma in zadolženost

Turjaški so se v obdobju med vojnama poskušali prilagajati novim političnim in ekonomskim razmeram. Finančno jih je v tem času močno prizadela agrarna reforma. V Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev so bili ukinjeni vsi fidejkomisi (dedna in nedeljiva posest, ki se deduje po načelu primogeniture), z agrarno reformo pa se je plemiška (vele)posest znašla pod državnim nadzorstvom. To je veljalo tudi za posesti Turjaških. Po koncu agrarne reforme je bilo Turjaškim odvzetih skoraj 1000 hektarjev od skupno 2500 hektarjev gozdov. Kljub temu je gozd za Turjaške ostal eden od glavnih virov dohodkov.

Do gospodarske krize so Turjaški upravljali več žag. Kjer je bila proizvodnja razrezanega lesa skromna, so žage oddali v najem. Zadolženost, ki je bremenila turjaško gospostvo, so skušali dodatno zmanjšati z odprodajo nekaterih manjših parcel in s prodajo palače v Ljubljani (1927), ki je že dlje časa niso uporabljali za lastne potrebe.

Grof Herward ml., ki se je leta 1935 poročil z Marie-Edith, grofico Attems-Petzenstein iz Červinjana v Italiji, je posest prevzel že leta 1931 ob dopolnjeni polnoletnosti. Ker ni bil vešč gospodarjenja, je bilo vodenje še naprej v rokah dolgoletnega upravitelja Jožefa Gödererja, ki pa naj bi svoj položaj izkoriščal za osebne interese.

Vztrajanje med drugo svetovno vojno

Druga svetovna vojna je bila usodna tako za rodbinsko glavno linijo kot za turjaško posest. Ob italijanski okupaciji leta 1941 so njihovi sorodniki knezi Auerspergi svoje posesti prodali italijanski družbi Emona, medtem ko so Auerspergi na Turjaku na svoji posesti ostali.

Med okupacijo so Turjaški pri oblasteh poskušali doseči razveljavitev jugoslovanske agrarne reforme, vendar so bili pri tem neuspešni. Poleg tega je italijanska vojska požgala žage na Mokrecu v Iški, kot tudi Nadlišek-Pajkovo žago. Med italijansko okupacijo je bila na Turjaku karabinjerska postaja, v mesecih pred kapitulacijo pa je bila v gradu nastanjena tudi italijanska posadka. Po kapitulaciji Italije 8. septembra 1943 so na okupiranem območju nastale kaotične razmere, v katerih se je grad Turjak nenadoma znašel v središču spopada med slovenskima taboroma.

Uničujoče posledice jeseni 1943

Na Turjaku se je neposredno po odhodu italijanske posadke zbralo večje število enot vaških straž, in sicer z namenom, da se reorganizirajo. Partizanska vojska je ob veliki koncentraciji vojakov nasprotnega tabora grad Turjak takoj poskušala zavzeti. Večina družine s Herwardom in ženo Marie-Edith se je že poleti 1942 umaknila na ženino posest v Cervignano v Italiji. Preostali del družine (brata Engelbert in Karl, mama Marie in teta Elza) je grad zapustil šele med obleganjem. Grof Engelbert se je po pričevanju pred odhodom najprej poklonil slikam prednikov in se nato v kuhinji poslovil še od grajskega osebja.

Iz hiše v Podturjaku, kamor so se umaknili, je Engelbert sam nadaljeval pot proti Ljubljani. Preostali del družine je odšel naprej šele po koncu bojev. V ponedeljek, 20. septembra, dopoldne je družina Auersperg zbežala na Ig in naprej proti Ljubljani. Grofica Marie je med čakanjem na premik v Ljubljano še lahko videla predajo Turjaka. Dva dni kasneje je sorodnikom v Cervignano poslala pismo s podrobnim opisom dogajanja na Turjaku.

21. septembra je na Turjak prispel pisatelj Tone Seliškar, ki je pretresljivi prizor popisal v reportaži: »Grad je danes razvalina. Uničil ga je deloma ogenj, deloma razstrelbe, deloma bes branilcev in naskakovalcev. […] Dvorišče ima prepolno lukenj težkih min, na stotine bomb je raztresenih po tleh, sredi dvorišča leži negibno velik mrtev pes, vsepovsod je kri, razdejanje, raztreseni možgani. Ogromni portreti Turjaških gospodarjev iz vseh vekov leže na tleh, preluknjani in pretrgani. Prekrasne intarzije omaric in šatulj so raztresene od granat, kmetje vdirajo v zadimljene sobane in odnašajo dragocene gobeline, slike, orožje s srebrom okovano, posodje, pohištvo, nakitje. Za vse te umetniško-zgodovinske vrednote bi nudili muzeji milijone in milijone. Toda čas, bes, vojna, sovraštvo, maščevanje govore danes. Ne more se ga udušiti.«

Ravnanje partizanov, ki so se nad ujetimi pripadniki vaških straž kruto maščevali, je še poglobilo hudo sovraštvo med odporniškim in protirevolucionarnim taborom. Dan po padcu gradu, 20. septembra, je partizanski poveljnik v grajskem hlevu pod gradom Turjak postrelil 28 zajetih ranjencev. Preostale ujetnike (okrog 670) so takoj po predaji zvezali in prepeljali v Velike Lašče. Med iskanjem voditeljev in ob poskusu bega so partizani ustrelili 60 ujetnikov. Naslednji dan jih je bilo okrog 100 izpuščenih, medtem ko so preostale v naslednjih dneh odpeljali v Kočevje. Približno polovica je bila razporejena v delovne bataljone, medtem ko so bili številni postavljeni pred vojaško sodišče v Kočevju oz. Ribnici, mnogi pa likvidirani v izvensodnih pobojih.

Po prihodu Nemcev, ustanovitvi Slovenskega domobranstva in umiku partizanov se je na gradu novembra nastanila posadka domobrancev. Partizani so zato načrtovali nov napad na grad, ker pa se je posadka pravočasno umaknila, so v osrednji stavbi, ki je služila kot postojanka, 3. decembra 1943 zanetili požar, v katerem je najverjetneje pogorelo tudi 45 portretov iz galerije prednikov.

Ob samem koncu vojne, 4. maja 1945, je bil Turjak ponovno mesto zločina. Tokrat nad zaprtimi osemindvajsetimi sodelavci partizanskega gibanja, ki so jih pripadniki Slovenskega domobranstva iz Ljubljane prepeljali v gozd Veliko Smrečje jugovzhodno od gradu in jih ustrelili. Med njimi je bil tudi dr. France Mesesnel, ki je pred vojno kot konservator med drugim skrbel za grad Turjak.

Člani rodbine se na grad Turjak niso več vrnili, v Červinjanu pa še danes živita potomki zadnjega turjaškega grofa Herwarda in grofice Marie-Edith.