Hodnik junakov

Freska bitke pri Sisku in portreta Herbarda VIII. ter Andreja Turjaškega prikazujejo trenutke, ko se zgodovina zdi ujeta v junaški zanos. Motivi so povezani s stoletji trajajočimi spopadi med osmanskim imperijem in habsburškimi deželami.  

Ta dela bolj kot o posameznih dogodkih pričajo o postopnem oblikovanju mita o viteškem junaštvu. Ta mit se je v turjaški rodbini razvil v trajen del družinske identitete.  

Posebej močno je v spomin rodbine vtisnjena usoda Herbarda Turjaškega in Friderika Višnjegorskega, ki sta bila po bitki pri Budačkem leta 1575 obglavljena. Njuni glavi so sorodniki odkupili in ju kot relikviji na gradu hranili več stoletij. 

Za rodbino je podobno pomembna bitka pri Sisku leta 1593. Ključna vloga Andreja Turjaškega je postala temeljna točka družinske pripovedi, ki se je prenašala iz roda v rod. Te zgodbe so krepile samopodobo Turjaških kot ene izmed ključnih plemiških rodbin habsburškega sveta. 

Bitka pri Budačkem in smrt Herbarda Turjaškega (1575) 

Herbard Turjaški se je na južni meji cesarstva odlikoval v bojih proti osmanskim Turkom. Zlasti se je izkazal v navezi s hrvaškim banom Petrom, grofom Erdödyjem, s katerim je premagal Turke pri Novigradu, Kostajnici in Požeškem Sandžaku. Za vse njegove uspehe ga je cesar leta 1566 nagradil s funkcijo kranjskega deželnega glavarja in vrhovnega poveljnika hrvaške in slavonske Vojne krajine. 

Legendaren je postal tudi zaradi svoje tragične smrti. 22. septembra 1575 se je pri kraju Budački ob reki Radonji (danes Donji Budački, 15 km južno od Karlovca) zapletel v spopad z osmanskimi četami, ki so popolnoma porazile njegovo enoto. Nekaj plemičev, med njimi sam Turjaški, je padlo, ostale so Osmani ujeli in jih kasneje odpeljali v Carigrad. Med ujetniki je bil tudi njegov sin Volf Engelbert. Osmani so Turjaškemu in njegovemu sorodniku Frideriku Višnjegorskemu odsekali glavi in ju razkazovali kot trofeji.  

Kasneje so za glavi in za ujetega Volfa Engelberta zahtevali visoko odkupnino, z denarjem pa so v Banjaluki postavili džamijo, ki se je po svojem graditelju in zmagovalcu bitke pri Budačkem Ferhadu paši imenovala Ferhadija.  

Herbard Turjaški je bil pokopan v protestantski špitalski cerkvi v Ljubljani, kjer je imel veličasten nagrobnik; odsekani glavi pa so potomci do druge svetovne vojne hranili na gradu.

Bitka pri Sisku in kranjski Ahil 

Ko so se po nekajletnem miru osmanske vojske znova začele pomikati proti zahodnemu Balkanu, je vrhovno poveljstvo Vojne krajine prevzel Andrej Turjaški (leta 1589). Za vrhunec tedanjih spopadov velja bitka pri Sisku. Združena krščanska vojska je 22. junija 1593 premagala trikrat številnejše osmanske sile pod poveljstvom Hasana paše Predojevića.  

Andrej Turjaški je poveljeval približno 300 konjenikom iz Karlovca in odigral pomembno vlogo v bitki, ki je ustavila turško napredovanje proti zahodu. S tem si je pridobil vzdevek kranjski Ahil. 

Zmaga pri Sisku je imela velik odmev po vsej Evropi. V Pragi so zvonili Te Deum, papež Klemen VIII. pa je osebno pohvalil poveljnike. Kmalu po bitki je Andrej Turjaški nepričakovano umrl, star le 37 let. 

V stoletjih po spopadu se je oblikoval mit o slovenski zmagi pri Sisku, ki je postal del narodnega spomina. Bitka je navdihnila številna literarna in umetniška dela, od jezuitskih iger do pesmi Antona Aškerca, sveti Ahac, ki ima god na dan bitke, pa je postal zavetnik Kranjske.  

Spomin na bitko še danes simbolizira konec največje osmanske nevarnosti za slovenske dežele.