Junak in upornica

Herbard, naslednik očeta Trojana, je bil goreč pripadnik protestantizma. S poroko leta 1549 s plemkinjo iz tirolsko-italijanske rodbine Spaur je še naprej širil vplivne plemiške vezi. Nadaljeval je s prenovo gradu Turjak in mu vrnil status rezidenčnega gradu rodbine. V zakupu je imel tudi gospostvo Bled. Marija Kristina, ki je bila vzgojena v katoliškem duhu, se je na Kranjskem oklenila reformacije in leta 1561, v času Herbardove odsotnosti, na Blejskem gradu gostila Primoža Trubarja, tedaj vodjo protestantske cerkve na Kranjskem. Dve leti kasneje je prvi slovenski reformator na gradu Turjak krstil Herbardovega nečaka.  

Zaradi podpore protestantski veri so Turjaški izgubili dolgotrajni zakup Bleda. Briksenski škof ga je leta 1574 dal v zakup preverjenemu nasprotniku protestantizma. Herbard je leto kasneje izgubil glavo v bitki proti osmanski vojski. 

Junak, državnik in goreč protestant 

Herbard VIII. se je v zgodovino dežele Kranjske zapisal kot eden najznamenitejših članov rodbine Turjaških. Postal je junak Kranjske in državnik, kakor ga je označil zgodovinar Peter pl. Radics.  

Vzgajan je bil v družinskem okolju, ki je bilo naklonjeno reformni veri. Protestantizem je na svojem gospostvu širil tudi med podložniki. V škocjanski župniji je nastavil protestantskega pridigarja, na zakupljenem gospostvu Bled, ki ga je imel v zakupu od briksenskega škofa, pa je imel podporo v blejskem župniku, ki je pomagal širiti novo vero tudi med podložniki na Gorenjskem.  

Napredek v vojaški službi  

Ob gorečnosti za novo vero je Herbard enako zavzetost izkazoval v vojaški službi in pri obrambi cesarstva. Ko se je kot osemnajstletnik vrnil na Kranjsko, je stopil v vrste vojaških enot na meji cesarstva. V času turških vpadov se je večkrat izkazal in je hitro napredoval do mesta senjskega glavarja, kasneje pa še do položaja namestnika vrhovnega poveljnika Vojne krajine, Ivana Lenkovića.   

V bitkah z osmanskimi silami je v navezi s hrvaškim banom grofom Erdödyjem dosegel odmevne zmage pri Novigradu, Kostajnici in v Požeškem Sandžaku. Uspehi so mu leta 1566 prinesli položaj kranjskega deželnega glavarja in kasneje tudi napredovanje do naziva vrhovnega poveljnika Hrvaške vojne krajine. 

Še prej, verjetno tudi v povezavi z zaslugami očeta Trojana pri obrambi Dunaja pred osmanskim obleganjem leta 1529, je cesar leta 1550 turjaška brata Herbarda in Ditriha povzdignil v dedni stan baronov.  

Junaki protiturške obrambe 

Herbard VIII. bi verjetno lahko dosegel še več, a se je leta 1575 podal v bitko, iz katere se ni vrnil živ. Kot poveljnik Vojne krajine se je 22. septembra spopadel z osmansko vojsko pri Budačkem. Herbard in njegov sorodnik Friderik Višnjegorski sta bila v spopadu ubita, ostale pa so Turki zajeli in odpeljali v Carigrad, kamor so kot plen poslali tudi odsekani glavi obeh plemičev. Za glavi in za ujetega Herbardovega sina Volfa Engelberta so Auerspergi plačali visoko odkupnino. Z denarjem pa naj bi dal Ferhad paša v Banjaluki postaviti džamijo, ki se je po njem imenovala Ferhadija. 

Herbardova smrt je Kranjsko pretresla, njegovo ime pa se je zapisalo med večne junake obrambe pred turškim vpadi. Osemnajst let kasneje se je med te junake vpisal tudi Andrej Turjaški iz šumberške veje rodbine. Kot eden od poveljnikov je vodil cesarsko vojsko do velike zmage v bitki pri Sisku leta 1593.