Grad: izraz moči in veljave

Grad Turjak se v virih prvič omenja leta 1220, a je na tem mestu gotovo stal že kmalu po letu 1100. Najstarejši ohranjeni zidovi, ki jih lahko vidimo v tem prostoru, so iz začetka 12. stoletja, ko je nastala romanska utrjena bivalna stavba – palacij.  

Prvotno pozidana stavba je bila dovolj prostorna, da je na eni strani služila kot stanovanje in rezidenca fevdalne posesti družine, hkrati pa tudi kot utrdba. Stavba sprva ni imela zidanega obrambnega obzidja.  

Grad je kot upravni center omogočal izvajanje oblasti zemljiškega gospoda, kot utrdba pa je družini zagotavljal varnost. Turjačani so s samostojnim in ograjenim gradom sodili v premožnejši del plemstva.

Nov rod Turjaških 

Stari svobodni rod Turjaških, ki je na Dolenjsko prišel verjetno že v 11. stoletju, je s pozidavo svojega gradu začel najkasneje na začetku 12. stoletja. Ko je stari svobodni rod sredi 13. stoletja izumrl, ga je na Turjaku nasledil nov rod Turjaških, ki je prevzel grad, grb in del posesti. Njihov ministerialni status jih ni oviral pri hitri povrnitvi moči in ugleda.  

Zidava gradu kot simbol moči 

Grad in plemstvo sta v predstavah srednjeveškega časa navadno neločljivo povezana. Gradovi so v primerjavi z dvori, starejšimi plemiškimi prebivališči na vasi, nudili boljši obrambni položaj, obenem pa so izražali višji socialni položaj svojih lastnikov. Prvi gradovi so bili tudi del novih gospodarskih in oblastniških okoliščin, ki jih je prinašal fevdalni sistem.  

Grad je oblast predstavljal tako simbolno kot dejansko: omogočal je izvajanje oblasti zemljiškega gospoda. A ob prehodu v visoki srednji vek so le redke plemiške družine že posedovale gradove. V času, ko so Turjaški pozidali svoj grad (na začetku 12. stoletja), je bilo grajskih stavb relativno malo. Že zidava gradu priča o visokem položaju, ugledu in premoženju prvotnega svobodnega rodu plemenitih Auerspergov. 

Grad Turjak in stolp Spodnji Turjak 

Po pozidavi obzidja so grajski kompleks v sredini 13. stoletja dopolnili z grajsko kapelo, ki je bila že od začetka vključena v sistem grajskega obzidja. Kasnejši grad Spodnji Turjak je verjetno služil kot samostojen in izpostavljen razgledni obrambni stolp, tj. bergfrid, in je dopolnjeval naloge glavne grajske stavbe, ki takega stolpa verjetno nikoli ni imela. V primerjavi z glavnim gradom je imel Spodnji Turjak kratko življenjsko dobo. Kot stolp je bil pozidan verjetno sredi 13. stoletja, v prvi polovici 14. stoletja pa je bil prezidan v rezidenčni grad, ki se je že do sredine 15. stoletja spremenil v razvalino, imenovano stari grad – alt Hauss.

Renesančna podoba gradu  

Novo preobrazbo je Turjak doživel po potresu leta 1511. Napis na reliefni plošči iz leta 1520 sporoča, da je Trojan Turjaški grad porušil do tal in ga na novo sezidal. Raziskave kažejo drugačno sliko: grad ni bil zgrajen povsem na novo, temveč predvsem temeljito utrjen in posodobljen. Renesančna pozidava je bila verjetno posledica spremenjenih razmer v deželi. Osmanski vpadi so že dalj časa ogrožali posesti in premoženje, vse glasnejši so bili upori podložnih kmetov. Ti so se leta 1515 organizirali in dvignili v velik upor, ki se je iz Kranjske razširil najprej na Štajersko, kasneje pa še na Koroško. Dogajanje je znano kot slovenski kmečki upor.

Utrdba s stolpi  

Na prehodu v 16. stoletje grad Turjak ni imel večjega rezidenčnega pomena. Bil je predvsem obrambna utrdba. Dodatno ga je začel utrjevati Trojan, ki je projekt vodil s svojega doma na Dunaju. Usmeril ga je v izgradnjo močnega in enotnega obzidja s tremi vogalnimi utrdbami, med katerimi izstopa bastija oz. t. i. volovski stolp na zahodni strani.   

Domovanje baronov  

Po vrnitvi Trojanovega sina Herbarda VIII. na Kranjsko (po letu 1546) je Turjak ponovno dobil rezidenčni značaj. Urediti je bilo treba domovanje, primerno za novoveško plemiško rodbino, ki je bila leta 1550 povzdignjena med barone. V čas druge polovice 16. stoletja sodi tako izgradnja dvonadstropnega bivanjskega stolpa nad grajsko kapelo kot tudi gradnja prizidka romanskemu palaciju, kamor so preselili sobi grajskega gospoda in gospe.

Baročna rezidenca  

Že nekaj desetletij po zaključku utrjevanja gradu v renesančno utrdbo so začela potekati dela, ki so grad postopoma spreminjala v udobnejšo in razkošnejšo baročno rezidenco. Prva dela v tej smeri so se začela še pred koncem 16. stoletja, obsežnejša pa po letu 1630. Okrog leta 1637 je bil grad deležen več posegov in pozidav; med njimi je bila dograjena tudi novoveška grajska kapela. Kasneje, v času po letu 1669 oz. po poroki grofa Volfa Engelberta (1641–1709) in Katarine Elizabete, roj. pl. Trilleck (1647–1724), pa so bili prenovljeni reprezentativni bivalni prostori, kot tudi dograjen vezni trakt med palacijem in bastijo. Prostori slednjega so bili okrašeni z obočno štukaturo in mitološkimi ljubezenskimi prizori.

Opustošenje 2. svetovne vojne

Septembra 1943 se je grad Turjak znašel v središču spopada med slovenskima taboroma. Ob kapitulaciji Italije se se italijanski vojaki umaknili, na grad pa so se zatekle številne enote vaških straž iz bližnje in daljne okolice. Umik belogardistov za grajske zidove in napad partizanov sta za grad pomenila skorajšnje uničenje. Obleganje je trajalo do 19. septembra in se je končalo s predajo branilcev. Grad, prizorišče boja, je bil opustošen. Zaradi obstreljevanja so bila hudo poškodovana ostrešja. Dvorišče je bilo povsem razrito od eksplozij min. Najhuje pa so bila prizadeta poslopja, kamor je bil usmerjen topovski ogenj. Preostali čas vojne je grad ostal v ruševinah, lastniki ga niso poskušali popraviti ali se vanj vrniti.

Kulturni spomenik  

Po drugi svetovni vojni je grad prešel v lastništvo države, ki ga je postopoma in v več fazah obnavljala. Leta 1952 je bila izdana odločba o zaščiti in varovanju Turjaškega gradu kot kulturnega spomenika. V naslednjih letih so sicer potekala nujna zaščitna dela, a je grad še naprej propadal. Leto 1963 zaznamuje začetek večjih obnovitvenih del, ki jih je vodil Republiški zavod za spomeniško varstvo pod vodstvom arhitektov Špelke Valentinčič Jurkovič, Vlasta Kopača in dr. Ivana Komelja. V devetdesetih je vodstvo dela na prenovi Turjaka prevzela konservatorka in umetnostna zgodovinarka Mojca Arh Kos. 

V prvi fazi, do leta 1974, je bil grad obnovljen do te mere, da je začel sprejemati obiskovalce. V osemdesetih in devetdesetih so zaščitili grajsko lipo in nadaljevali obnovitvena dela, med drugim je bila obnovljena in restavrirana Dalmatinova kapela.  

Sredi devetdesetih let so potekala nova obnovitvena dela, dokler v letih 2002 in 2006 niso obnovili skoraj celotnega južnega trakta gradu. Zadnja faza se je začela leta 2021 s projektom obnove najstarejšega dela, ki vključuje znameniti Volovski stolp. Obnovo pod vodstvom Veronike Leskovšek in arhitekte Teje Savelli je začelo Ministrstvo za kulturo.