Grofova pisarna in galerija prednikov

Baronska, po povzdigu rodbine pa grofovska pisarna je bila središče odločanja: za mizo so nastajale strategije, sklepale so se zaveze in vzdrževala dopisovanja, ki so Turjaške povezovala z drugimi evropskimi plemiškimi hišami. Pisanje ni bilo le sredstvo sporazumevanja, temveč orodje vladanja. 

Podobno reprezentativno funkcijo je imela tudi grajska portretna galerija, pogosto dopolnjena z naslikanimi rodbinskimi drevesi. Poudarjala je vlogo in veljavo rodbine. Od sredine 17. stoletja do 2. svetovne vojne je bila pomemben del identitete gradu. 

Pisarno in galerijo prednikov lahko razumemo kot poveljniški center intelektualne moči. Bili sta prostor premišljevanja in načrtovanja ter nadzora nad posestmi in lastno družbeno vlogo. Replika pisalne mize, družinska drevesa in portreti razkrivajo simbolni svet, v katerem se zgodovina oblikuje kot razvejana mreža odnosov med posamezniki in družinami. 

Upodobitve grofovske družine 

Prvo rodbinsko portretno galerijo na Turjaku je v 17. stoletju vzpostavil Janez Andrej, grof Auersperg (1615–1664). Nastanek vsaj 21 portretov članov družine med letoma 1620 in 1664 lahko neposredno povežemo z njegovim povzdigom v grofovski stan leta 1630.  

Ustvarjanje portretnih galerij je bilo v evropskem prostoru od sredine 16. stoletja dalje tesno povezano prav s pridobitvijo plemiškega naslova in pomembnih služb ter utrjevanjem družbenega statusa. V primeru Turjaka ta proces sovpada tudi z obdobjem utrjevanja katoliške identitete rodbine. Že Herbard Auersperg se je tik pred smrtjo spreobrnil v katoliško vero, njegov naslednik Janez Andrej pa je grofovski naslov prevzel še zelo mlad. 

45 portretov v naravni velikosti 

Drugo, obsežnejšo portretno galerijo prednikov (Ahnengalerie) je v 18. stoletju zasnoval njegov potomec Marija Jožef grof Auersperg (1723–1805), ki v kranjski liniji s Turjaka izstopa zaradi uspešne političnoupravne kariere. Leta 1774 je bil imenovan za kranjskega deželnega glavarja.  

Po inventarju iz leta 1768 se je starejša zbirka skrčila na le enajst, večinoma poškodovanih portretov, kar je spodbudilo naročilo nove serije. Ta je obsegala okoli 45 celopostavnih portretov v naravni velikosti. Deloma so nastali po starejših predlogah, deloma po domišljijskih rekonstrukcijah. Vključeni so bili v bogat hrastov stenski opaž reprezentančnih prostorov – predsobe, sobe s kaminom, jedilnice in avdienčne dvorane – ter opremljeni z napisi, ki so razkrivali identiteto in poudarjali zasluge upodobljencev. 

Ohranjeni in uničeni portreti 

Do danes se je ohranil le manjši del te dediščine. Leta 1942 je bilo pet portretov predanih Narodnemu muzeju (danes so v Narodni galeriji). Med njimi so bili portreti Volfa Engelberta in Katarine Elizabete ter mladega Andreja Trojana. Šest portretov iz 17. stoletja je bilo istega leta odpeljanih v zasebno last, večina preostale zbirke pa je najverjetneje propadla ob požigu in uničenju gradu med drugo svetovno vojno.