Razsodnik in dvorna dama
V prvi polovici 14. stoletja je bil med vidnejšimi predstavniki novega rodu Turjaških Herbard III. Turjaški. Okoli leta 1324 se je poročil z Bavarko Ano iz Rotaua, dvorno damo goriške grofice Beatrikse. Njuna zveza izpričuje tesno povezanost goriških grofov in rodu Turjaških. Skupni upravni in vojaški interesi so segali še v 13. stoletje.
Herbard III. Turjaški je bil ugledna oseba. Kot porok ali razsodnik je naveden v več listinah. Ob poroki mu je goriška grofica dala posest s kar 26 kmetijami v okolici Žužemberka, kasneje pa tudi mlin v Dvoru pri Žužemberku. On je grofici zvesto služil med vojno z oglejskim patriarhom.
V tem času so Turjaški pridobili tudi več posesti v okolici Iga pri Ljubljani. Herbard se je lotil tudi obsežne prenove na Spodnjem Turjaku. Izpostavljeni stolp je preuredil v bivalni objekt.
Več o postavljanju novih temeljev rodbine
13. IN 14. STOLETJE: UTRJEVANJE TEMELJEV
Zavezništva skupnih interesov
Po izumrtju starega svobodnega rodu Auersperg oz. Turjaških sredi 13. stoletja nasledniki niso več nosili svobodnih nazivov, kot je bil npr. naziv plemeniti, nobilis. Nadomestili so jih nesvobodnjaški plemiški nazivi, kot so bili npr. naš zvesti, miles in ministerial.
Za ponovni vzpon Turjaških je bila pomembna povezava z goriškimi grofi ob koncu 13. in na začetku 14. stoletja. Rodbini sta imeli sorodne strateške interese na Dolenjskem. Povezava je Turjaškim zagotovila močnega zaveznika na jugovzhodu cesarstva, Goriški pa so dobili zanesljive partnerje, na katerih je slonela lokalna uprava.
Turjaški so v tem obdobju močnega zaveznika še kako potrebovali. Njihovo rodbino je tako rekoč življenjsko ogrožala močna koroška rodbina Ortenburžanov, ki je bila družinsko povezana s starim svobodnim rodom. Ortenburžani niso skrivali želje po turjaški posesti.
Fajda z Ortenburžani
V času Herbarda III. in Ane iz Rotaua so bili Turjaški zaradi ozemeljskih oziroma posestnih sporov z Ortenburžani v plemiški vojni – fajdi. Turjačani so se morali na koncu fajde, ki je z vmesnimi presledki potekala skoraj 30 let (med letoma 1315 in 1343), odpovedati več fevdom. Uspelo pa jim je ohraniti jedro svojega zemljiškega gospostva.
To, da so v vojaških spopadih kljubovali močnejšim Ortenburžanom, je bil izkaz dejanske vojaške in politične moči Turjaških.
