Prvi turjaški knežji par

Janeza Vajkarda, rojenega v Žužemberku, je oče Ditrih poslal v München, da bi kasneje služboval na bavarskem dvoru. A službena pot je Janeza Vajkarda zanesla na dunajski dvor.

Cesar Ferdinand III. je Janezu Vajkardu zaupal številna, tudi najobčutljivejša diplomatska odposlanstva, kot npr. sklenitev vestfalskega miru leta 1648. Leta 1653 ga je cesar povzdignil med kneze Svetega rimskega cesarstva z nazivom visokorodni.  

Prvi Auersperg, nagrajen z najvišjim mogočim nazivom, se je leta 1654 poročil z grofico Marijo Katarino Losenstein. Nekaj dni pred smrtjo je vse svoje posesti spremenil v fidejkomis (nedeljiv sklop posesti). V primeru, da bi njegova linija ostala brez moških potomcev, bi posesti dedovali nečaki oz. veja s Turjaka, v skrajnem primeru pa avstrijska linija rodbine.  

Diplomat in knez, ki je želel biti kardinal 

Janez Vajkard je bil nadaljevalec žužemberške veje Turjaških. Po očetu Ditrihu je bil grof, zaradi pridobljenega cesarjevega zaupanja in zavzetega diplomatskega delovanja pa ga je cesar imenoval za kneza.  

Bil je sposoben svetovalec cesarja Ferdinanda III. Med drugim je npr. sodeloval pri pogajanjih, ki so pripeljala do konca tridesetletne vojne in sklenitve vestfalskega miru leta 1648. Vpliv Janeza Vajkarda je tako narasel, da je imel nemalokrat odločilni vpliv na zunanjo politiko dvora. Postal je eden najtesnejših cesarjevih svetovalcev in ker mu je Ferdinand III. tudi osebno zelo zaupal, mu je med drugim podelil vlogo vzgojitelja lastnega sina Ferdinanda IV. Janez Vajkard ga je dobro pripravil na vlogo prestolonaslednika. Cesarjev sin je leta 1654 nenadoma umrl in ni nikoli zasedel prestola. V tem letu je bil Janez Vajkard že povzdignjen med kneze Svetega rimskega cesarstva. Kot knez je od cesarja prejel grofijo Wels ter pravico do kovanja lastnega denarja.  

Tri leta kasneje, leta 1657, je njegov zaščitnik cesar Ferdinand III. umrl. Novi cesar Leopold Janezu Vajkardu ni zaupal do te mere kot njegov oče. Ohranil ga je na položaju dvornega mojstra, a mu je ob tem občutno zmanjšal rento.  

Odrinjen od notranjega kroga se je Janez Vajkard začel spogledovati s staro ambicijo – kardinalskim nazivom. V želji, da bi postal kardinal, je pomoč iskal tudi pri francoskem kralju Ludviku XIV., s čimer pa je padel v nemilost pri habsburškem cesarju Leopoldu I.  

Vrnitev na Kranjsko in upravljanje posesti – tudi za naslednike 

Moral je zapustiti Dunaj in se umakniti v svojo grofijo Wels. Z dovoljenjem cesarja se je nato z družino preselil nazaj na Kranjsko. Del časa je živel pri bratu v Ljubljani, del pa na gradu Žužemberk. Po življenju v blišču cesarskega dvora se je na stara leta posvetil teološkim in filozofskim študijam ter upravljanju rodbinskih posesti.  

Na Kranjskem je z zasluženim in rento, ki jo je prejemal, kupoval nepremičnine. V Istri je kupil gospostvo Pazin, gospostvi Paz in Belaj, na Notranjskem pa leta 1669 gospostva Postojna, Lož in Snežnik. Po smrti svojega brata Volfa Engelberta (1610–1673) je podedoval še preostale posesti veje iz Žužemberka, med njimi tudi drugo turjaško palačo v Ljubljani, ki se je odtlej imenovala knežji dvorec. 

Njegova skrb, da bi pridobljene posesti in premoženje ostale znotraj družine, kaže na močno družinsko povezanost Auerspergov, ki presega meje posameznih rodbinskih linij. Le nekaj dni pred svojo smrtjo je Janez Vajkard jasno določil, naj v primeru, da njegova linija ostane brez moških potomcev, dedujejo njegovi nečaki. V primeru izumrtja te veje naj dedujejo potomci Janeza Andreja s Turjaka, za skrajni primer pa je kot dediče določil sorodnike v Purgstallu oz. avstrijsko linijo rodbine. Varovalke so se izkazale za nepotrebne.