Trije dediči nedeljive posesti

Trije sinovi grofa Adama Antona Sigfrida (1676–1739) so sredi 18. stoletja vsak nekaj časa posedovali turjaško gospostvo in se vmes zanj tudi pravdali. V njihov spor je osebno posegla celo cesarica Marija Terezija.

Prvi naslednik je bil Volf Engelbert Ignac. Ta je imel kar štiri žene, a je na koncu ostal brez moškega potomca. Zato so posesti prešle na brata Marijo Jožefa, ki je zasedal najvišje položaje v državi. Med drugim je bil deželni glavar na Kranjskem ter podkancler češko-avstrijske dvorne pisarne. Pod njegovim gospodovanjem je Turjak postal samostojna župnija, grajska kapela pa s tem župnijska cerkev.  

Po smrti Marije Jožefa je turjaški fidejkomis prevzel njegov mlajši brat Pavel Alojz. Zaradi visoke starosti je bil le formalni imetnik turjaškega fidejkomisa, dejansko pa je premoženje upravljal njegov sin Vajkard.  

Dedovanje po načelu primogeniture 

Nastanek Turjaka kot fidejkomisa, tj. nedeljivega sklopa posesti, gre pripisati okrepljeni navezanosti rodbine na izvorni grad. Grof Adam Anton Sigfrid (1676–1739) je uspel šele v lastni oporoki izpolniti določilo oporoke pokojne matere Katarine Elizabete iz leta 1715, da se sklop posesti na Turjaku lahko deduje zgolj po načelu primogeniture, torej celoten sklop v fidejkomis vključenih posesti in po najstarejšem sinu.  

Grad in gospostvo je tako kot prvi prevzel Volf Engelbert Ignac (1716–1768). Druga dva brata, Marija Jožef (1723–1805) in Pavel Alojz (1729–1810), sta zahtevala izplačilo deleža, s čimer pa se prvi ni strinjal. Deželna pravda je leta 1752 sicer dala prav najstarejšemu bratu, a se je v spor vmešala sama vladarica Marija Terezija. Osebno je razveljavila razsodbo sodišča in odločila v prid tožnikov.  

Volf Engelbert Ignac te razveljavitve ni upošteval in bratov ni izplačal. Ker pa sam ni dobil moškega potomca, je fidejkomis leta 1768 po njem dedoval brat Marija Jožef.  

Usoda je hotela, da je Marija Jožef pred svojo smrtjo leta 1805 pokopal kar sedem od osmih otrok in je prav tako ostal brez naslednika. Fidejkomis je tako prešel na najmlajšega brata, ki pa je zaradi starosti grad in gospostvo prepustil v upravljanje svojemu sinu Vajkardu. 

Tri različne kariere  

Najstarejši brat Volf Engelbert Ignac je v življenju nabral obsežno premoženje, večino sicer v obliki nepremičnin, a popis inventarja priča, da je kot razgledan človek rad tudi užival. O tem pričajo teleskop, daljnogledi za gledališke predstave in opere, jedilni pribor iz slonove kosti, več tobačnic itn. Navkljub bogastvu in kar štirim ženam pa je ostal brez sina, ki bi nasledil njegovo premoženje.  

Marija Jožef v premoženju ni dosegel starejšega brata, a je kot edini član kranjske linije grofov Auersperg v karieri uspel zasesti najvišje položaje v državi. Po različnih nižjih uradih in funkcijah je konec leta 1763 postal prvi goriško-gradiški deželni glavar, ob bratovi smrti leta 1768 pa je zasedal mesto prisednika na vrhovnem sodišču na Dunaju. Leta 1771 je bil imenovan za guvernerja na Sedmograškem, vendar je leta 1774 zaradi spora odstopil. Nato je bil imenovan za deželnega glavarja na Kranjskem, po šestih letih (1780) pa je postal podkancler češko-avstrijske dvorne pisarne. Pod njegovim gospodovanjem je Turjak postal samostojna župnija, grajska kapela pa s tem župnijska cerkev. Na turjaškem pokopališču je dal zgraditi novo rodbinsko grobnico, saj je bila stara v ljubljanskem frančiškanskem samostanu opuščena. V novi grobnici je bil v začetku leta 1806 kot prvi iz rodbine tudi pokopan. 

Po smrti Marije Jožefa je turjaški fidejkomis prevzel njegov mlajši brat Pavel Alojz, čigar kariera se zdi najmanj razburljiva. O njegovem karakterju pa končno priča tudi njegov slogan »Neustrašno stanovitni«, ki si ga je nadel ob vstopu v Dizmovo družbo. Po bratovi smrti je bil Pavel Alojz zaradi visoke starosti le formalni imetnik turjaškega fidejkomisa, dejansko pa je s premoženjem upravljal njegov sin Vajkard. Zdi se, da je Pavel Alojz večino svojega življenja preživel na Kranjskem oziroma v turjaški palači v Ljubljani, ki je bila v tistem času bogata in reprezentativna palača. V njej je Pavel Alojz leta 1784 gostil tudi samega cesarja Jožefa II.