Poet romantike

Grof Anton Aleksander Auersperg s psevdonimom Anastazij Grün je med najslavnejšimi člani rodbine Turjaških. Zbirka Spaziergänge eines Wiener Poeten (Sprehodi dunajskega poeta, 1831) ga je proslavila kot svobodomiselnega nasprotnika absolutizma in zagovornika liberalnih vrednot.

Med šolanjem na Dunaju se je mladi grof seznanil s Francetom Prešernom, slovitim pesnikom romantike. Skupaj sta prebirala prepovedano literaturo in iskala navdih za lastno pesnjenje.

Grün je bil kot eden od voditeljev nemške stranke na Kranjskem v drugi polovici 19. stoletja med osebnostmi, ki so krojile slovensko-nemška razmerja. Po marčni revoluciji leta 1848 se je zavzemal za združitev Avstrije z Nemčijo. Zagovarjal je nemško nacionalno stališče in nasprotoval slovenskim zahtevam po enakopravnosti. 

Grof Anton Aleksander Auersperg – Anastazij Grün je bil član kranjske linije Turjaških z izvorom na Šrajbarskem turnu v Leskovcu pri Krškem. Njegovo življenje in delo sta v 19. stoletju pustila močan vpliv tako v kulturni kot v politični zgodovini habsburške monarhije.  

Leta 1839 se je poročil z grofico Marijo Attems iz Slovenskih Konjic. Medtem ko se je po letu 1848 grof Anton Alexander aktivno vključil v politiko, se je žena Marija posvečala slikarstvu. Bila je priznana avtorica tihožitij in interjerjev, nekatera njena dela pa danes hranijo tako v Narodni galeriji in Narodnem muzeju Slovenije kot tudi v Joanneumu v Gradcu. 

Liberalni navdihi  

Pri dvajsetih letih, ko je začel pisati avtorske pesmi, je zbiral in v nemščino prevajal slovenske ljudske pesmi. Leta 1850 so izšle v knjigi Volkslieder aus Krain. Kot pesnik je sprva objavljal pod pravim imenom, od leta 1830 pa pod psevdonimom Anastasius Grün. Tega leta se je odpravil na potovanje po Nemčiji, Švici, Tirolski in Franciji, kjer je v Strasbourgu doživel julijsko revolucijo.  

Potovanje ga je navdihnilo za pesniško zbirko Sprehodi dunajskega poeta (1831), ki je po izidu požela priznanje vidnih pesnikov romantike in politično angažiranih avtorjev ter predvsem nemške liberalne meščanske javnosti. Če ga je prva zbirka proslavila, kasnejše objave niso ponovile njenega uspeha. 

Domovina kot etnografska posebnost 

Njegov odnos s »slovenskimi brati« je bil kompleksen. Rojeni Ljubljančan, ki ga je France Prešeren, prijatelj iz šolskih dni, zbadljivo prekrstil v Anastazija Zelenca, je imel rad svojo domovino deželo Kranjsko, a je nanjo gledal skozi očala romantike in slovenskim prebivalcem ni priznaval kaj več od etnografskih posebnosti. Ob vztrajanju Slovencev pri kulturni in politični enakopravnosti je odgovarjal, da naj vendarle sprejmejo, da njihova »dežela leži na nemškem kulturnem območju«.  

Pismo A. A. Auersperga Na moje slovenske brate iz leta 1848 zaznamuje njegov razhod s Slovenci, ki so v tistem letu šele dobro stopili na politično prizorišče. Njegovo kasnejše delovanje je bilo večkrat v nasprotju s slovenskimi interesi. Zagovarjal je vsenemško nacionalno stališče in v ključnih točkah nasprotoval slovenskim zahtevam po enakopravnosti, kot v primeru, ko je leta 1866 nasprotoval uvedbi slovenščine v šole. 

Posmrtno dogajanje  

Anton Aleksander Auersperg je umrl leta 1876 v Gradcu. Deset let kasneje, leta 1886, so ljubljanski nemški mestni krogi nasproti Turjaške palače in na robu vrta njegove rojstne hiše v Ljubljani odkrili spominsko obeležje. Nasprotovanje Slovencev je bilo že ob otvoritvi glasno, kasneje pa je bilo obeležje večkrat oskrunjeno, vse dokler ga po razpadu monarhije leta 1918 niso dokončno odstranili. 

Veja, ki je imela v lasti Šrajbarski turn, je kmalu po Grünovi smrti izumrla. Edini potomec, sin Teodor, se je namreč pri padcu s konja spomladi leta 1881 hudo poškodoval in umrl. Gospostvo je leta 1884 prevzel grof Ervin Auersperg s Turjaka in ga leta 1903 prodal. 

Legenda 

Začetek njegovega življenja spremlja legenda, po kateri naj bi njegov oče zibko, v kateri je ležal Anton Aleksander, dal izdelati iz drevesa, pod katerim se je srečeval s svojo prvo ljubeznijo, ki pa ni izhajala iz primernega stanu. Oče naj bi si na željo staršev izbral drugo, stanu primerno ženo, na željo nesojene ljubezni pa naj bi dal izdelati zibko za prvorojenega otroka. Kako je legenda vplivala na odraščanje mladega sina Antona Aleksandra, če jo je takrat že poznal, lahko le ugibamo, vsekakor pa je družina zibko skrbno hranila.