Konvertit in »skrivnostna baronica«
Življenje Herbarda IX. se po drznosti ni moglo primerjati z življenjskimi zgodbami slavnejših sorodnikov, a so bile njegove odločitve ključne za nadaljevanje glavne linije Turjaških.
Poročil se je relativno pozno. Šele leta 1609 je sklenil zakonsko zvezo s Felicito iz družine baronov Kacijanerjev iz Begunj in Smlednika. Nanjo so bili položeni vsi upi in breme nadaljevanja glavne plemiške linije. Po štirih hčerah – Ani Elizabeti, Mariji Doroteji, Sidoniji in Sabini – se je Herbardu IX. in Feliciti leta 1615 končno rodil sin Janez Andrej.
Kranjski polihistor Janez Schönleben je v Geneaologiji Turjaških ob omembi Felicite in rojstva sina zapisal: »Rodila je Janeza Andreja, nadaljevalca rodu (Hæc illi genuit Joannem Andream stirpis propagatorem).«
Več o nadaljevanju rodu, ki je prestopil nazaj v katolištvo
Začetek 17. stoletja: nadaljevanje rodu s spreobrnjenjem v katolištvo
Protireformacijski vplivi
Herbard IX. (1574–1618) je bil rojen v protestantsko družino in tako tudi vzgajan. Šolal se je v Tübingenu, Strasbourgu in Padovi ter kasneje postal deželni upravitelj. Njegovo življenje je bilo zaznamovano s skrbjo za nadaljevanje rodu in z urejanjem vprašanj vere med Turjaškimi. Sprva je nadaljeval s protestantsko gorečnostjo svojih prednikov. Novo vero je poskušal razširjati med svojimi podložniki. V turjaški župniji Škocjan pri Turjaku je nastavljal protestantske pridigarje in se ob tem soočal s pritožbami župljanov, ki so želeli, da mednje pripelje katoliškega župnika. Verjetno se je tudi zaradi tovrstnih pritožb znašel pod drobnogledom protireformacijske komisije, ki je prav tako zahtevala katoliškega župnika.
Kaj je proti koncu življenja Herbarda prepričalo, da prestopi v katoliški tabor, najbrž ne bomo nikoli izvedeli. Lahko bi bila zaobljuba ob rojstvu težko pričakovanega sina. Herbardova žena Felicita je kmalu po sinovem rojstvu umrla, njuni otroci pa so dve leti kasneje ostali tudi brez očeta. Tedaj je bil Herbard že spreobrnjen nazaj v katolištvo. Spreobrnitev bi torej lahko bila povezana z nadaljevanjem rodu ali z izpolnitvijo zahtev protireformacijske komisije in Herbardovim poznanstvom s škofom Tomažem Hrenom.
Prestop nazaj v katolištvo ni ostal neopažen. Slabih petnajst let po Herbardovi smrti, 11. septembra 1630, je cesar Ferdinand v grofovski stan povzdignil njegovega brata Ditriha s Šumberka, sina Janeza Andreja in vse njune potomce.
Ditrih, ki je po bratovi smrti postal skrbnik njegovih otrok, je kiparju Janezu Faustu naročil izdelavo nagrobnih spomenikov za bratovo družino – morda tudi nagrobnik skrivnostne plemkinje, ki se trenutno nahaja v pritličju palacija in v katerem bi lahko razbrali poteze njegove svakinje, baronice Felicite.
